Pohod na Lovrenška jezera
Po dveh letih negotovosti in omejenega druženja so nas to jesen učenci spet zasuli s prijavami na planinski krožek, ki ga že leta organiziramo na naši šoli.
Na prvi planinski pohod smo se odpravili na Štajersko. Iz Ljubljane smo se odpeljali z dvema avtobusoma. Kljub lepi vremenski napovedi nas je na Rogli pričakalo rahlo deževno vreme. Naši planinci od drugega do devetega razreda so bili že nestrpni in v vznemirljivem pričakovanju …
Kadar ne gre vse po načrtih, se je potrebno hitro znajti in se prilagoditi razmeram. Planinska vodnika Rašo in Stane in učitelji spremljevalci smo staknili glave in naredili nov načrt. Odpeljali smo se naprej do koče na Pesku, kjer so nas kljub velikemu številu prijazno sprejeli. Po krajšem postanku v koči in malici je dež prenehal.
Pohod smo pričeli v nasprotno smer od načrtovanega. Spustili smo se do vznožja smučišča Jurgovo in od tam krenili po značilnem pohorskem gozdu v smer Lovrenških jezer. Po uri hoje smo na nadmorski višini 1500 m prišli do močvirja, poraščenega s čudovitimi nizkimi borovci. Med njimi je narava ustvarila številna majhna jezera. Opazovali smo svoje odseve v vodi in se čudili čudovitim stvaritvam narave. Sprehajali smo se po lesenih brveh, ki so tako slikovito speljane mimo njih. Ko smo prispeli do razglednega stolpa in se povzpeli nanj, smo uživali v čudovitih razgledih zelenih borovcev, številnih jezerc in potk med njimi.
Naši mladi pohodniki se vedno zelo veselijo postankov in malice. Mmmm, koliko dobrot skrivajo skrbno pripravljeni nahrbtniki. Po zasluženi malici ob vznožju stolpa smo se po krožni poti odpravili v smeri Rogle. Med hojo je bilo potrebno spretno prestopati vse korenine in koreninice pohorskih iglavcev ter se izogibati blatnim delom poti. A vse je lažje, ko starejši učenci pomagajo mlajšim, so njihov vzgled v spretnosti in vzdržljivosti. Prav lepo jih je opazovati, kako kramljajo med hojo, se družijo in spoznavajo, si delijo sladke dobrote, pripovedujejo o svojih dogodivščinah.
Nazaj do Rogle se je pot kar vlekla, zato smo bili veseli, ko smo prispeli iz gozda in zagledali širno planjavo travnikov. Za nami je bilo že kar nekaj tisoč korakov.
Planinski pohod se navadno konča s čajem v koči. To je pogosto najljubši del naših planincev, saj se lahko tudi najmlajši preizkusijo v samostojnosti. Zdaj so lahko v praksi preizkusili, kako kupiti čokolado, kje je cenik, koliko denarja morajo pripraviti in koliko morajo dobiti nazaj. Koliko veselja in ponosa. Kako vznemirljivo je bilo to sladkanje.
In že je prišel čas za odhod. Utrujeni smo sedli na avtobus in se odpeljali proti Ljubljani. Nekateri so že kmalu omagali in od utrujenosti zaspali, drugi so veselo klepetali dalje.
Kljub jutranjemu dežju se je vse lepo izreklo in zadovoljni smo prispeli v Ljubljano. Za nami je jesenski planinski pohod, mi pa že razmišljamo, kdaj in kam gremo naslednjič.
Majda Primec,
mentorica planinskega krožka
OŠ Oskarja Kovačiča
